ponošene raztrgane hlače
krvave od teptanja trupel
hodijo po ulici groze
žrtve ječijo v bolečini
s solznimi očmi prosijo milosti
stopinje hladnokrvno maličijo vse pred seboj
a
bil si človek ki je sam prosil denar za študij
a
danes si gluh na prošnje trpečih
poznaš le eno glasbo
žvenket kovancev
in šelestenje bankovcev
ni važno kako lepljivi so škornji
ni važno kako smrdi posušena kri
važni so le koraki naprej
brez milosti za ležeče žrtve
Ta pa je zadela bistvo snobovske kulture(?) in se zapičila v sredino "klošarskih" src, jasnih, a zbrisanih ciljev!
Pohvalno!
Lp, Maja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miro :
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!