Kdo pa gre na zadnji poti,

nad jamo gomila,

nad jamo desetletni deček,

oba sta zaspala,

dostojanstvo in tolstojanstvo,

milijoni namesto smeti,

enakomerni šum,

šum brez presledka,

molk potomcev in človeka,

tu se ne ustavlja,

sonce zahaja,

nihče ne ve,

oglasil se je pisk,

kakor v letošnji pomladi,

ali se bo posrečilo,

dekle iz drugega okolja,

v bližini triumfalnih vrat,

duša z odtenkom plašnosti,

komolci v enakih pozah,

dva ducata jih je,

diši po oddaljenem sektorju,

pritisnem na sireno,

konec muzike,

zalit s krvjo,

zaradi tifusa v bolnišnici,

največji uspeh,

ravnodušnost,

na slepi ulici znajdem se,

nekje daleč od zadnjega,

majalec temeljev,

idealni borec,

šala in palica,

in na koncu,

pobesnela čistost.

Bilban Uroš