Veš mama, s tvojim odhodom

sem spoznal kdaj postaneš sirota

in kako lačni so odprti kljuni

v praznih kukavičjih gnezdih.

Tistega jutra sem si zaželel,

da bi me nihče ne zbudil

in bi bili nemi vsi zvonovi.

Moji koščeni prsti

so se tako obupani oklepali

mogočnih stebrov tvoje duše,

da bi me ne odnesle temne vode.

A te nisem mogel obdržati.

Veš mama, takrat sem spoznal,

kako ti s solzami

izkapljata srce in oči.

Ne iščem te v grobu 

in svojega lica ne prislanjam

na marmor nad njim;

ne prižigam ti ugasljivih sveč,

k nogam ne polagam minljivega cvetja;

ne sklepam rok k brezbožni molitvi

in boga ne prosim tvoje odrešitve.

Vse to je za mrtve,

a ti v mojem srcu ne umrješ nikdar.

Tvoj prvorojenec sem

in v meni vsa tvoja zlata semena,

ki si jih iz svojih prsi

posejala v moje pomladanske brazde.

Pravijo da sem ti podoben

in da v moji duši tvoj plamen plamti.

Po popkovini se med nama pretaka vse,

kar mi daje življenje.

Hovk