zaprem oči in

plešem

vidim svoje telo

pregiba se in zvija

roke opletajo nekje med

tukaj in večnostjo

vročična sapa hrope

nerazumljive zvoke

volčji zobje poblisnejo tik ob obrazu

podivjani ritem bobnov

doni

nekje znotraj

ne zavedam se kje

zunaj sploh ni več

lebdim

breztežnost traja

vstopim v sinjino

izzvenijo vsi zvoki

naenkrat sunek

bleščeča svetloba me prebode

in še enkrat

in še enkrat

zaslišim glas

nežno me zaziblje

miluje

spomni me na materin objem

nekje od daleč

znova bobni

kot neustavljiva nevihta

z grmenjem razblinjajo sinjino

zavrtijo me

v veter peska in prahu

prenehajo v trenutku

padam

padam

oplazijo me nedoživeti dotiki

mimo zvenijo nedokončani stavki

mimo švigajo nedomišljene misli

v strahu odprem oči

padam

zaprem oči

še vedno padam

kriknem tvoje ime

zakaj tvoje

dlaka

siva dlaka

zagledam svoje roke

blede so in izsesane

tvoje ime še vedno zveni

razsujejo se zobje

ustavi se veter

ustavi se pad

ustavi se ples

zveni

tvoje

ime

Milan Novak