Original:

Mensur Čatić

MOJ LAHKI APRILSKI SNIJEŽE

( pismo Adni )

znam da ne možeš
zamisliti mene kao dijete
koje prislanja uz grudi nemirnu pticu
i da se ne možeš sjetiti
jednog lahkog snijega u aprilu
kad mi je tvoja mati dopustila
da te i ja na trenutak
uzmem u naručje
(i ne znam je li ti ikad pričala o nama

o tome kako smo se sreli
i kako sam ja odmah ostao trudan
gledajući je u oči)
znam da si puno toga već naučila o čovjeku
i o ljudskoj duši da znaš
( često te zamišljam kao buduću doktoricu

i evo,donosim ti ponekad svoje oči na pregled
da mi nađeš sebe u njima
da mi prepišeš duge šetnje sa sobom
i svoje ruke oko vrata

makar jednom dnevno
vlažan kao pokisla košulja
jedan poljubac u obraz
onako da pukne kao nekad)
...
i možda još ne možeš razumjeti
zašto ponekad ptice odlaze iz gnijezda
kao što je sva nježnost iz mene
možda otišla s tobom
( možda otac i jeste samo ono
što ostane kad sve izgori)
u te tvoje velnave kose i duboke oči
i možda ću se i ja vratiti jednom
kako se vraćaju ptice
na nekom trgu studenom kao ovo jutro
prepoznati te kao sretan golub
( i ne bi bilo loše
da ugovorimo neki znak
da budeš sigurna da sam to ja

možda da ti kljucnem jagodicu na kažiprstu
ako ispružiš dlan)
...
jer na trgovima koje sam vidio
neke su curice živjele u sahat-kulama
ili nalik na male crkvice u predvečerje
uplašene dugo kucale
na nebeska vrata
ali neću sad da ti pričam o tome
nećeš razumjeti
život je lijep
i ja ću uvijek odnekle puhati u malo
svileno jedarce tvoje
 
Haljinice,
moram ti priznati nešto
što se tiče samo nas dvoje
ja nikad zapravo nisam ni bio sretan
kao nekad kad živjesmo u nekoj danskoj luci
na nekom brodu, u nekoj kabini bez prozora
i kad sam te vodio da vidiš patke
na malim jezercima na amageru
ne znam da li se i ti sjećaš
( jedna te je kljucnula za prstić
i ja sam te ludak slikao kako plačeš
...
zato mi moraš vjerovati na riječ)
bog nas samo jednom toliko voli
da se i sam odluči poigrati s nama
puštajući nas da rađamo djecu
i ja sam beskrajno sretan
što sam rodio baš tebe
( zapamti, to je najljepša igra
i tvoja majka nas je toliko voljela
da je sav bol rađanja
uzela na svoju dušu

ali takve su majke
vidjećeš to i sama
kad budeš)
kažem ti, život je čudesno lijep

čuo sam jednom žalosno drum
i tiho kako plače za ljudima
koji su prošli zamalo prije mene

vidio sam ljude kao košulje
kako su skidali svoje glasove
i bacali ih u rijeku
da zarone u nju
i pjesmu je uvijek teško čuti

jer rijeka ponekad nosi kamen
ali nikad ne šumi uzalud
...
i znam da ne možeš
zamisliti mene kao dijete
koje prislanja nemirnu pticu uz grudi
da se ne možeš sjetiti
jednog davnog snijega u aprilu
...
ali zapamti, ti ćeš uvijek biti
moja nemirna ptica, beharu moj nježni
moj lahki aprilski sniježe

hvala Jure, hvala za predivnu i plemenitu kolegijalnu gestu, beskrajno jako si me obradovao i velika mi je čast

JUR, evo me - osnovni popravki.

vem, da si me ne moreš
ne moreš predstavljati kot otroka,
ki na prsi prislanja nemirno ptico
in da se ne moreš spomniti
tistega lahkega aprilskega snega,
ko mi je tvoja mati dopustila,
da te še jaz za trenutek
vzamem v naročje
(ne vem ali ti je kdaj pripovedovala o naju

o tem kako sva se srečala
in kako sem jaz takoj zanosil
ko sem se ji zagledal v oči)
vem, da si se že veliko naučila o ljudeh
in veliko veš o človeški duši  

(pogosto si te predstavljam kot bodočo zdravnico
in ti občasno prinašam svoje oči na pregled,
da v njih najdeš sebe,
da mi predpišeš dolge sprehode s seboj
in svoje roke okrog vratu

vsej enkrat na dan
en poljub na lica

da poči tako kot nekoč

in vlažen kot z dežjem premočena srajca)

...
mogoče še ne moreš razumeti
zakaj ptice včasih odidejo iz gnezda
tako kot je morda vsa nežnost
iz mene odšla s teboj

(mogoče je oče res le tisto
kar ostane potem, ko vse zgori)
v te tvoje kodraste lase in globoke oči
in morda se bom enkrat tudi jaz vrnil
tako kot se vračajo ptice
in te prepoznal kot srečen golob

na nekem trgu mrzlem kot to jutro

(in ne bi bilo slabo
če bi se dogovorila za kakšen znak
da boš prepričana  da sem to jaz

recimo da te kljunem v blazinico na kazalcu,
če iztegneš dlan)

...
ker so na trgih, ki sem jih videl,
nekatere deklice živele v stolpih z uro
ali podobno kot majhne cerkvice pred večerom
prestrašene dolgo trkale
na vrata nebes
toda ne bom ti zdaj pripovedoval o tem
ne bi razumela
življenje je lepo
in jaz bom vedno od nekod pihal v majhno

svileno jadro tvoje
oblekice
 

moram ti priznati nekaj
kar zadeva le naju
jaz pravzaprav nikoli nisem bil tako srečen
kot takrat, ko smo živeli v nekem danskem pristanišču
na neki ladji, v neki kabini brez oken
in ko sem te peljal na mala

amagerska jezerca gledat race

ne vem ali se tudi ti spominjaš
(ena te je kavsnila v prstek
in jaz norec sem te fotografiral, ko si jokala
...
zato mi moraš verjeti na besedo)
bog nas ima samo enkrat  tako rad,
da se tudi sam odloči poigrati z nami
in nam dovoli rojevati otoke
in jaz sem neskončno srečen, ker sem (po)rodil ravno tebe
(zapomni si, to je najlepša igra
in tvoja mati naju je imela tako rada,
da je vso bolečino porajanja
vzela na svojo dušo

toda matere so takšne
to boš spoznala tudi sama
ko boš)
rečem ti, življenje je čudežno lepo

enkrat sem slišal cesto kako žalostno
in tiho joče za ljudmi,
ki so odšli po njej malo pred menoj

videl sem ljudi kot srajce,
  slačili so  svoje glasove
in jih metali v reko,
da bi se vanjo potopili
a pesem je vedno težko slišati

ker reka včasih odnaša kamenje
toda nikoli ne šumi zaman
...
in vem, da si me  ne moreš
predstavljati kot otroka,
ki na prsi prislanja nemirno ptico,
da se ne moreš spomniti
tistega davnega aprilskega snega
...
toda zapomni si, ti boš vedno
moja nemirna ptica, moja nežna cvetlica
moj lahki aprilski sneg

lepo. LP, lidija

Hvala Lidija..Še nekaj dni jo bom pustil v delevnici.

Če boš imela čas lahko še enkrat pregledaš.

Lp, JUR

O, MOJ LAHKI APRILSKI SNEG

vem, da si me ne moreš
predstavljati kot otroka,
ki na prsi prislanja nemirno ptico
in da se ne moreš spomniti
tistega lahkega aprilskega snega,
ko mi je tvoja mati dopustila,
da te še jaz za trenutek
vzamem v naročje
(ne vem ali ti je kdaj pripovedovala o naju

o tem kako sva se srečala
in kako sem jaz takoj zanosil
ko sem se ji zagledal v oči)
vem, da si se že veliko naučila o ljudeh
in veliko veš o človeški duši  

(pogosto si te predstavljam kot bodočo zdravnico
in ti občasno prinašam svoje oči na pregled,
da v njih najdeš sebe,
da mi predpišeš dolge sprehode s seboj
in svoje roke okrog vratu

vsej enkrat na dan
en poljub na lica

vlažen kot z dežjem premočena srajca

in da poči tako kot nekoč )

...
mogoče še ne moreš razumeti
zakaj ptice včasih odidejo iz gnezda
tako kot je morda vsa nežnost
iz mene odšla s teboj

(mogoče je oče res le tisto
kar ostane potem, ko vse zgori)
v te tvoje kodraste lase in globoke oči
in morda se bom enkrat tudi jaz vrnil
tako kot se vračajo ptice
in te prepoznal kot srečen golob

na nekem trgu mrzlem kot to jutro

(in ne bi bilo slabo
če bi se dogovorila za kakšen znak
da boš prepričana  da sem to jaz

recimo da te kljunem v blazinico na kazalcu,
če iztegneš dlan)
...
ker so na trgih, ki sem jih videl,
nekatere deklice živele v stolpih z uro
ali podobno kot majhne cerkvice pred večerom
prestrašene dolgo trkale
na vrata nebes
toda ne bom ti zdaj pripovedoval o tem
ne bi razumela
življenje je lepo
in jaz bom vedno od nekod pihal v majhno

svileno jadro tvoje
oblekice

moram ti priznati nekaj
kar zadeva le naju
jaz pravzaprav nikoli nisem bil tako srečen
kot takrat, ko smo živeli v nekem danskem pristanišču
na neki ladji, v neki kabini brez oken
in ko sem te peljal na mala

amagerska jezerca gledat race

ne vem ali se tudi ti spominjaš
(ena te je kavsnila v prstek
in jaz norec sem te fotografiral, ko si jokala
...
zato mi moraš verjeti na besedo)
bog nas ima samo enkrat  tako rad,
da se tudi sam odloči poigrati z nami
in nam dovoli rojevati otoke
in jaz sem neskončno srečen, ker sem (po)rodil ravno tebe
(zapomni si, to je najlepša igra
in tvoja mati naju je imela tako rada,
da je vso bolečino porajanja
vzela na svojo dušo

toda matere so takšne
to boš spoznala tudi sama
ko boš)
rečem ti, življenje je čudežno lepo

enkrat sem slišal cesto kako žalostno
in tiho joče za ljudmi,
ki so odšli po njej malo pred menoj

videl sem ljudi kot srajce,
slačili so  svoje glasove
in jih metali v reko,
da bi se vanjo potopili
a pesem je vedno težko slišati

ker reka včasih odnaša kamenje
toda nikoli ne šumi zaman
...
in vem, da si me  ne moreš
predstavljati kot otroka,
ki na prsi prislanja nemirno ptico,
da se ne moreš spomniti
tistega davnega aprilskega snega
...
toda zapomni si, ti boš vedno
moja nemirna ptica, o, moja nežna cvetlica
moj lahki aprilski sneg