Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi. 

Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. ...Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče. 

Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi: 

Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je star mož, živi modrec, dejal: 

>>In nikar se odslej ne boj življenja!<< 

Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: "Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas premetavajo valovi levo in desno. Tudi če ladja zadene ob skalo, se razbije, potolče, uniči...ne klonite. Zgradite novo. Morda ne bo tako lepa in razkošna kot prva, bo pa trdna in cela. Tako kot vaše srce, ki je bilo nekoč ranjeno...brazgotine se zacelijo, ostanejo...pomembno pa je, da šivi držijo in ne popustijo. 
Razumete, kaj sem Vam želel povedati? Ne bojte se življenja. Ne bojte se razbitih ladij in razbitih src. Vse se zaceli, vse sestavi...samo verjeti morate, upati in ne kloniti. Nikoli in nikdar, pa naj se Vam zdi še tako težko in tako nerešljivo. 
Ne bojte se življenja.

Matej Krevs