Nekakšna krutost

je v tvojem nasmehu.

Krutost srakoperja,

ki legvana prebode

na trnih visokih kaktusov.

Svojevrstna divjina

na porjavelih licih

pod slamnatim klobukom.

Še gledam.

Brazgotinasta otožnost kojota,

ki na večer tuli v luno

in tava po puščavi,

med zvitimi rogovilami posušenih baobabov

odmeva kot preživeta izkušnja.

Hrska v sršenju nočnega peska,

živega od pajkov.

Poslušam.

V smehu so tvoji zobje klopotače,

rožljajo in se sončijo,

žgejo in se levijo

iz krutosti v otožnost,

iz divjine v žalost.

Beatrice Reiniger