
Ko iščeš svoje korenine,
koplješ, kot bi kopal zlato,
prosjačiš, podkupuješ,
k soncu se zatečeš po pomoč,
ko navsezadnje najdeš sled,
ko se zaveš,
da nebo te je zgrešilo,
ko v kolenu ti klecne
in zatrepetaš ob spoznanju
sam si, sam na tem svetu.
prvo spoznanje, ki je kot leteča preproga - nekateri nočejo biti sami - pa samo zgago delajo. (do smrti se nočejo roditi) - pesem za žive oči, ne le za prebrat.
rezilo. ne rože. - eni bi preprosto z nožem rože, hop in potem tisti šutast pogled; češ - saj smo vsi zvezdni prah. ja, ampak, meni se tvoj (dialog za vzor - ne govorim tebi Levček) v grlo rine, kot bi hotel imeti mir kot pozabljena peščena ura, smatra da bo šlo.
gladko gre z jezika, ko osliniš dovolj ;)
najprej smo vsi skupaj,z delom zanemariš vse" prijatle"postaviš na stranski tir,
otroci odidejo, prijateljev ni več saj si jih zanemarjal vsa dolga leta, ostane ti le partner,
če imaš srečo tako ostaneš sam oziroma zaveš se samote zaveš se da si bitje ki mora funkcionirati samo od sebe in za sebe.
ja, le bitje si ..... praznina vesoljska pa neskončna , in potem še naprej sam praznina. sam si - od svojega začetka do konca - in pazi - to traja za vselej - 70, 80 let pa mir, ja pa ja - nekaterim bi pasalo, pa se rodijo nazaj na istem, nekateri grejo drugam. prišel sem zaradi staršev - ki so moji otroci - v takem krogu smo, ja.
naj se ti ne zafecla ;)
lp
samo da se mi v pravo smer
lp.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!