Neurje
Z vrtincem naju je objel vihar;
dan jasen gromko je razklal na dvoje,
brez naju vpliva, naju vil po svoje,
da sva vzplamtela v neugasljiv požar.
Podobno skale loti se klesar,
ko odstranjuje z nje odvečne sloje.
Okruški špricajo, ko dleto poje;
zasužnji jo - stvarjenja gospodar.
A, ko konča, zazre vsemirje novo
(v njem dih njegov vsred srčike plamti),
ki ni nikogaršnje - najmanj njegovo -
po svoji lastni čudi se ravna.
Zdivja vihar se, starega več ni:
prej TI in JAZ, sklesana sva v MIDVA.
To je pa dobro
okrušen,
na prafaktorje
razstavljen
kip,
ki ima
čudežno
moč
in silo
ljubezni,
da se
čez noč
nazaj
sestavi.
Čestitam,
tudi za umetniški vtis,
KIA 
wau, hvala Kia, za tole poetično pohvalo 
Tomaž, krasen sonet, zadnje čase jih tukajle kar malo manjka.
((V oklepaju! moram pa malo zatežit, drugače mi ne bo dalo miru: morda bi se v drugi kvartini v dobro stopice znebil tegake !DA" - menim, da tok pripovedi s s tem odbitkom ne bi ničesar izgubil, razen (zdaj9 odvečnega zloga ...)
Podobno skale loti se klesar,
ko odstranjuje z nje odvečne sloje.
((((Da))) Okruški špricajo, ko dleto poje;
zasužnji jo - stvarjenja gospodar.))
Lp, lidija
Ja, Lidija imaš prav - sicer se 'da o' lahko ber kot elizija - opustitev - torej kot en zlog, a je bolje brez, bom zrihtal. Hvala.
Lp
super :)))
lahko se bere kot opustitev, ampak zakaj bi se, če sploh ni treba in je ta rešitev boljša!
Bravo za sonet, še enkrat!
Lp, lidija
Hvala še enkrat - tudi za _________________
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 19. 03. 2013 ob 10:16
- Prebrano 983 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 669.39