UROK

Zdaj je še noč,
a ti se že bojiš jutra,
mala čarovnica belih oči.
Tvoje srce iz kositra
nikoli ne spi,
ker kdo zaceli ti rane,
ko sonce prehitro vstane,
ko ti sončevina
razžre moč spomina
in ko ti dan
ukrade svet sanj?

Zdaj je še mrak,
a ti se že bojiš svita,
mala čarovnica belih oči,
da ga pričakaš skrita
v sluzastih gubah noči,
ker kdo ti solze popije,
ko se nebo umije,
ko mavrica plane
v tvoje možgane
in jek svetlobne moči
poslednji urok ti skazi?

In kadar je svetel dan mimo,
ko čas že preveša se v zimo
in blede nasmehe,
takrat plačaš grehe
sončevih id.
Takrat je prepozno
za beg in za kes in za stid.
Takrat je že davno vseeno,
saj se kot morska deklica
spremeniš v peno.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Ana Porenta

urednica

Poslano:
04. 02. 2012 ob 21:42
Spremenjeno:
04. 02. 2012 ob 21:45

Obrazložitev uredništva ob izboru pesmi:

 

Pesem avtorice Kerstin Urok s prepletanjem pravljične in rahlo

arhaične govorice slika večno ponavljanje, pripoved od zdavnaj,

ki se dogaja zdaj in se bo po jutrišnjem koncu znova začela.

Mala čarovnica, uročena, s kositrovim srcem, izginjajoča z zoro,

mala čarovnica, za katero so boleče svetloba, sončevina in mavrica,

se z vsako nočjo vseeno uspe zbrati v spomin in sanje.

Avtoričino rahločutno pripoved lahko doživljamo tudi kot metaforo. Vsak naš notranji svet nosi čarovnice, ki se z belimi očesi pričakovanj na gladini zavednega spreminjajo v peno. Obred – urok pa ne izgine povsem, iz zvočnosti pesmi, v njenih  čvrstih rimah in ritmu, ki ustvarja valovanje in brezčasje, zaslutimo, da se zaton in zlitje spreminjata v ponovno zbiranje. In pesem zato preberemo lahko znova in znova.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 07. 09. 2007 ob 16:16
  • Prebrano 36435 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 566
  • Število ocen: 22

Zastavica