Vsako noč, ki se že drsti v jutro -
a jutra še ni, ker je tu vedno zima -
pridejo veliki črni medvedi
in ležejo name.
Utonem pod gosto, razžarjeno sapo.
Vpijajo se pod mojo kožo.
Njihova dlaka je ostra kot resa.
Potem začnejo rjoveti
in se zažirati v moje srčne prekate
in potem popijejo moje krvave srage -
in potem včasih grejo.
Dostikrat pa tudi ne.

Aleksandra Kocmut - Kerstin