ocean si
na robu valov
drobiš mesečino
v hihitanje stvarstva
in ko kotalkava
po času
zvitem v osmico
(vmes svetloba
veže sebe v goblen
na ogrodje
najinih čutenj)
žvižgaš poezijo
v metuljevo mrežo
naloviš vse objeme
brezpotij
in mi jih podariš
brezčasne
in polne življenj
Brezpotje,
brezčasje ...
to pa je nekaj,
kar tlakuje pot v spanec.
Nočka,
KIA
Pozdravljena Klavdija! Hvala za komentar. Ti želim en lep lep dan! Lp, P:).
Hvala, prašeg. Za komentar in nasmeh. Lp, P :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 13. 03. 2013 ob 22:15
- Prebrano 858 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 420.38