Včasih pustim,
da me čas okocini,
čeprav vem,
da raje spletaš
gnezda poljubov
na slečene stene
moje fasade
in čeprav vem,
da bodo krila
tvojih ustnic
ponovno pordela
do bridkosti.
Včasih preprosto
ne morem zajeziti
te sle, te želje
po vsrkati te
od glave
do peta,
do slehernega
strepeta krvi,
do poslednje
iskre srca.
Včasih sem pač ta,
ki boli.
Poslano:
13. 03. 2013 ob 00:23
Spremenjeno:
13. 03. 2013 ob 05:23
Včasih sem pač ta,
ki boli.
Vsi smo včasih ta, ki boli.
Zavedno ali pa nezavedno.
Na koncu kot feferon zareže ...
LP,
KIA
Hvala, Kia.
Ja, pa še res je.
lp, Marko
Pesem je nastala na hitro, kot preblisk ob trčenju na eno besedo, in doživela nekaj lepotnih popravkov. Še vedno se sprašujem ali naj kaj izpustim v drugem delu pesmi (poševna pisava). Več različic se ponuja, najbrž bom moral prepustiti času, da odloči.
Včasih preprosto
ne morem zajeziti
te sle, te želje
po vsrkati te
od glave
do peta,
do slehernega
strepeta krvi,
do poslednje
iskre srca.
Poslano:
13. 03. 2013 ob 09:23
Spremenjeno:
13. 03. 2013 ob 09:30
Car!
Poslano:
13. 03. 2013 ob 09:35
Spremenjeno:
13. 03. 2013 ob 18:01
Timy, hvala. Si me nasmejal : ) Se mi zdi majčkeno pa le pretiravaš : )
Carja še nisem igral, trenutno sem drugi kraljevi sin v Zlati ptici, leta nazaj sem bil lažna kraljica v Hamletu v pikantni omaki in mislim, da je to to, ko sem bil najbližje tronu : ))))
Lp, marko
Poslano:
13. 03. 2013 ob 18:02
Spremenjeno:
13. 03. 2013 ob 23:08
Marči,
!!!!
LP, M.
Hvala, Majdka!
vračam pozdrave : ) marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!