
Prežvečene trave zelene,
odtenki prehojenih mas.
Z drevesi so že spojene,
globoko v duši nas.
Ne glejte oči me zelene,
ne kažite mi grimas.
Nekoč vse zaskrbljene,
njih pošast je v nas.
Kri, gosta me gane,
sluz tli v okras.
Škrat majhen postane,
kričeč njegov glas.
Prekletstvo te barve zelene,
oči naj bi kazale čas.
Slika cela postane,
stvor ki preži na nas.
...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Klavdija KIA Zbičajnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!