Dvigni me
do vrha visoke sklede,
naj bom mehko,
polno vzhajajočega zraka,
daj me na toplo,
da se dvignem,
da narastem,
pusti me v višave,
s pecilnim praškom
me poženi,
da bom voljno za peko,
da me bo več.
Sem samo testo,
ki si piše pesem,
medtem ko se dvigujem.
Vmes imam dovolj časa
in tvoje oči me gledajo,
polne pričakovanja.
kot model; kaj je to pesem! vrhunsksa poteza, ki premaga umetnika in človeku da rezino toplega, da jo ponudi človeku. lepo lepo, močno iskreno in pogumno. Presežek. umetnost je itak za umetno. podoživljanje, substrat, koncentrat, zavest gre adijo, v kolikor ni človeka not
Pozdravljen ruj,
lepo si to napisal, upam da nisem napisala preveč v pretiravanju.
Hvala Ti.
Lep pozdrav, hope
nisi ... mi pa potegne na praznost polnosti pričakovanja v očeh - - v smislu, polna čaša je za spit, zlit ... ne more sprejeti nič nbovega. malo premislekovanja. lp
Zanimivo, testo kot prispodoba rasti, dvigovanja in dosežek po čemer/čemur:)) stremimo. In tako je tudi v poeziji, lahko nam uspe ali ne kot potička ali kruh:). In misel, četudi nismo stoprocentno vešči obrti, je želja in volja po rasti še kako dobrodošla. Všeč!
lp, ajda
ajda, tako kot si napisala.
Lep dan ti želim, hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!