Veter odnaša moj dih,

še vroč plapola na listu,

jadra na krilih mojih izdihanj,

In gre, vstran, daleč, še dlje.

Kakor ti, ki

na krilih mojih spominov odjadrala si.

Ko mi zmanjka zagona, me poneseš

v čas prekratkih besed in miru,

velikih pričakovanj in previsokih sanj.

A srečna nasmehnem se sebi,

in tebi,

moj izdih spet plapola,

v pljučih za hip nastane praznina.

Barby