Skodelica kave
Začula sem tihe korake po stopnicah.
Prišel je oče;
stopal je počasi in varno,
v roki je nesel latte macchiato.
Zdaj se spominjam,
da nikoli ni bil tako navzoč kakor v tistem trenutku.
Skozi vrata je sijal poševen pramen polnočne lune,
naravnost očetu v oči;
večje so bile in čistejše,
vsa nebeška luč je odsevala iz njih,
vsa nebeška blagost in ljubezen.
Ustnice so se smehljale kakor otroku,
ki prinaša vesel dar.
Primarni vir:
Ivan Cankar: Skodelica kave
dobra, zakaj ne oče :)
Lp, Lea
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
09. 03. 2013 ob 11:06
Spremenjeno:
09. 03. 2013 ob 11:07
Je dobro, da je tudi oče zraven. :) Pozdravček, J!
urednica
Poslano:
09. 03. 2013 ob 17:19
Spremenjeno:
09. 03. 2013 ob 17:19
Skodelica kave, razvpiti literarni motiv, rekvizit in simbol in kdo ve, če bi Cankar tisti skodelici pripisal toliko ene teže in zanjo predvidel toliko slave, če mu jo ne bi cankarjanske matere in njihovi sinovi (predvsem ti) ... Zdaj, ko je družba preobrnjena, lahko nastopi čas očetovske skrbi za hčerke, ki pišejo uspešnice na računalnike (ali pa študije, saj so hčerke še bolj diplomirane od sinov) in seveda, zakaj ne latte macchiato. Ironična, zabavna, z drugačno perspektivo, lahko bi rekla tipično hčerinsko - in me prav zanima, kaj je bilo potem;) Čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za besede in navezano na družbeni kontekst. Kaj je bilo potem ... tudi mene zanima. Jaz sem "videla" samo do vrha stopnic. :) Lp, J!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
- 09. 03. 2013 ob 10:52
- Prebrano 1188 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 780.32
- Število ocen: 21