Solze želijo videti
kakšno žarnico imam v namizni lučki.
Jim povem -
60 W.
Aha.. kaj pa v kuhinji?
Tudi.
Na hodniku ne vem..
Je že dolgo,
odkar sem jo zamenjala.
Se usujejo..
Prav, prav.
Vzamem stol.
Odvijem senčilo.
Tudi 60!
A še kar tečejo..
Pogledam vse luči,
vse predale z rezervnimi.
Povem.
Pa še kar tečejo..
Uprem se
Ne bom hodila
po vseh trgovinah
v iskanju podatka o moči za tiste,
za katere je možno,
da jih bom kdaj kupila!

Razbijem žarnice,
razbijem senčila,
izrujem stikala,
odjavim elektriko.
V temačnem svetu sem sama.
Solze se več ne oglasijo.

Drugi dan radovednost dobi novo obliko.
In tečejo, tečejo.
Jaz pa živim v razbitem
in praznem stanovanju.




Ne upamo je vprašati,
zakaj nam ne pusti svobode..
Samo en nasmeh bi bil dovolj.

Lucija