Čas kruha
Vonj kruha hrani
prah peči.
Krušen.
Za vrati Mati,
testo,
žito mleto
mesi v čas, v telo.
Oče sedi
v belini zime.
Melje dar zemlje.
Dar znoja in vode.
S prsti prebira
v belem oblaku.
Misel ne izgovori.
Ne ustavi ga niti
v niti, velika ura,
ki bije ob uri,
v sobi, ki sveti.
Bližina ob njem
zrcali objem,
dotiku neviden.
Zreti oči,
žeta polja,
uzreti nebo,
sledove obstoja,
ki zadnjo
uro presoja.
prah peči.
Krušen.
Za vrati Mati,
testo,
žito mleto
mesi v čas, v telo.
Oče sedi
v belini zime.
Melje dar zemlje.
Dar znoja in vode.
S prsti prebira
v belem oblaku.
Misel ne izgovori.
Ne ustavi ga niti
v niti, velika ura,
ki bije ob uri,
v sobi, ki sveti.
Bližina ob njem
zrcali objem,
dotiku neviden.
Zreti oči,
žeta polja,
uzreti nebo,
sledove obstoja,
ki zadnjo
uro presoja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poet
- 20. 09. 2008 ob 10:57
- Prebrano 784 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 460
