Grešim
Ne upam pogledati
v ogledalo,
v stare slike,
razgaliti resnice,
tako me je strah
lazaretov,
udrtih lic,
vlažnih oči,
prazno strmečih predse,
panika me grabi,
še telo zajema tesnoba,
koščeni prsti,
skrivnost,
razpad
od znotraj navzven,
divja groza,
dolga noč;
Grešim,
da prepodim
nemoč.
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
This one's wild. :) Lp, J.
Grešim, da prepodim strah, kar pa včasih prinese še globlje rane. Lahko bi se srečali z resnico. A katera je lažja in manj boleča pot? Obe sta abstraktni. In edini čas v katerem živimo je zdaj, a hkrati ko ga izrečemo ga že ni več. To nas včasih dela nemočne.
Lp, S.
/kar pa včasih prinese še globlje rane./
Upam, da ne ... In se zanašam na besedo včasih.
Urednica, hvala za odziv (in podčrtanko). :)
Tudi tebi, Jupiter, za komentar.
Pozdravček, Beatrice
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 06. 03. 2013 ob 07:56
- Prebrano 863 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 319.82
- Število ocen: 12