poveš
s svojimi besedami
zakrakal beli vran
ptica je bila odeta v kožo
ki je dišala po cedrovini
zarinil si prste svojih rok
da so pognali vanjo kot korenine
skozi sneg in ledeno skorjo zemlje
pil si grenko prst
spomini so se razbohotili
kot krošnja starega hrasta
vsak list je bil popisan
na zemljevidu svojega življenja
si sledil strugam tihih vod
s prsti si risal po gladini
prečudovite risbe so se razblinile
kot vročinski privid
še predno jih je ujel pogled
menda so izhlapele
pesem je prestavljanje bralcev v nespoznane svetove, ki jih odkrivamo šele ko nas tok zgodbe posrka vase. Med branjem dobimo oprimek in pesem si nas prisvoji Zame čista Apokalipsa. Pravzaprav že obdobje po njej ... in tisti mir na koncu, stanje, ko ničesar več ni, nobenih zgodb ...
povedano teko tekoče in mehko, v bistvu pa kot epitaf.
dodana vrednost pesemi, njen presežek je v neoprijemljivosti pesniškega subjekta, v temačno nostalgični "zadušnici" izginulemu.
LP, Lidija
Poslano:
06. 03. 2013 ob 22:46
Spremenjeno:
07. 03. 2013 ob 11:41
Zanimivo, kako pesem dopusti poigravanje z vrsticami in sestavljanje zgodb. In nove in nove zgodbe se odstirajo očem. Že prve besede v vsaki vrstici so zase zgodba in tako dalje in tako naprej, ja, to je tudi tisto, kar daje še več, napisanemu. Poklon!
lp, ajda
Ojoj, hvala za vse besedne in nebesedne odzive.
lpb.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!