kako sem jo slišala
slišala sem jo ko je zrastel njen dan znova in znova
kot da se včerajšnji ni končal enake barve in vonja
isti zidovi so se pretakali skozi njene roke in vedno
se ji je zgodilo preveč dela za premalo ur
slišala sem jo ko je pogledala k meni če spim ali so me
zbudila premikanja žličke v lončku brez kave v belem
porcelanastem okrušku za dobra srečna jutra to je
spomin je rekla spomin je
slišala sem molitev med kosilom in večerjo naj jem naj
končno pojem vse saj sem oglata in pred menoj je
vstala skrb iz besed okroglo se napela da sem kriva
zagrebla s prsti v kruh in ga tlačila v usta in možgane
slišala sem njeno obleko previden šepet korakov v
blagu za vse letne čase in predpasnike ki so se menjaje
postavljali s tem edinim oblačilom kot zaščita
pred kredenco in črnim štedilnikom na drva
slišala sem mirnost in pozornost v dotikih s trgovskimi
torbami sivih moških na glavi so imeli klobuke malo
postrani bili so mi zelo smešni pa njej tudi to vem
ker se je takrat smejala s poudarjeno pokončnostjo
slišala sem njeno telo uporno močno tako zdravo telo
ko je pestovalo bolečino otrok in moža in res ni
smelo nikoli pasti bilo je dobro navito naučeno za
prenašanje vseh kosti in veder z vodo iz vodnjaka
sredi bližnje ulice
slišala sem njene oči preveč mokre da bi lahko zaspale
ob napovedi mojega odhoda jaz pa sem z roko na cesti
kričala čas je mama čas je
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
04. 03. 2013 ob 21:41
Spremenjeno:
04. 03. 2013 ob 21:42
Lp, J.
Poslano:
04. 03. 2013 ob 21:52
Spremenjeno:
04. 03. 2013 ob 21:54
Ja, dobra je :)
Zanimivo, da sem prav danes "kovala" kratko zgodbo o mami :)
še dvajset let po njeni smrti, ji ne znam reči: Hvala! (pa si tega želim)
Lp, Lea
Poslano:
04. 03. 2013 ob 21:55
Spremenjeno:
04. 03. 2013 ob 21:56
Močna!
LP, mcv
Hvala, Jupiter, Lea in modricvet!
Lp,
deborah.
urednica
Poslano:
05. 03. 2013 ob 22:09
Spremenjeno:
05. 03. 2013 ob 22:10
Zakaj slišimo starše, so tako hrupni, imajo toliko naukov, ukazov? Najbž zgolj zato, ker smo majhni in ne da bi strmeli navzgor, lahko slišimo v celoti, kar oddaja veliko telo matere. Ki se razširja v obleke in predpasnike in omare in štedilnike in vedra vode, ves dom ... ki se smeje pokončno in je navito in naučeno, da se nikoli ne ustavi, če ga kdo potrebuje. Gostobesedno, a sluh pač ne more brez njih ;) in če želiš tako slišani materi kaj sporočiti, moraš kričati z ulice. Čestitke,
Ana
Poslano:
06. 03. 2013 ob 10:39
Spremenjeno:
06. 03. 2013 ob 14:06
Čestitke deborah za ta spomenik materi, kar skoraj cankarjanski.
V njej prepoznavam tudi svojo mater.
Lp, valjo
Poslano:
06. 03. 2013 ob 14:14
Spremenjeno:
10. 03. 2013 ob 17:58
Ana, zelo sem vesela podčrtanke in tvoje razčlenjene utemeljitve!
Valjo, prijetno si me presenetil s pohvalo.
Hvala in lp obema,
deborah.
Poslano:
09. 03. 2013 ob 08:26
Spremenjeno:
09. 03. 2013 ob 09:27
Deborah,
zmrazila me je...ne od mraza.
LP, Majda
Ob potoku...mene tudi včasih zmrazi...ob misli.
Hvala in lp,
deborah.
Poslano:
09. 03. 2013 ob 14:13
Spremenjeno:
09. 03. 2013 ob 14:36
Vau!!! Brez besed : )
Lp, Marko
Poslano:
09. 03. 2013 ob 17:48
Spremenjeno:
12. 03. 2013 ob 16:52
Hvala, Marko, za dobro pohvalo ni treba velikih besed!
Lp,
deborah.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 04. 03. 2013 ob 21:28
- Prebrano 1268 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 775.44
- Število ocen: 20