Sam,

Samota,

Osamljenost.

Si lahko bolj sam, kot si že?

Ne, ne sam …

Osamljen?

Ko stojiš sredi ljudi,

čas mimo tebe beži,

oblak nad tabo se smeji.

Ti pa upaš,

da bo poletni dež

skril tvoje solze.

Ne veš zakaj jočeš.

Mogoče, ker ni nikogar

pa so vendar vsi tu.

Ni nikogar, ki bi te objel prek ram,

ker si,

ker si

sam.

Sam v svojem srcu,

ki si želi,

ki hrepeni

po soncu.

Tvoj oblak nad tabo

ga še vedno zakriva

in tvoje vroče solze

pred svetom skriva.

Potem

greš

stran.

Stran od ljudi, stran od ran,

da ne boš samo osamljen,

temveč tudi sam.

Helena Zemljič (MalaSenca)