Stari pjesnik ima multisklerozu već pet godina
leži nepomičan u krevetu.Žena ga zaljeva i reže
sasušene grane.Traži od doktora eutanaziju
ali niko se ne usuđuje , a on to ne može sam.
Ja vikendom navratim i zapišem uvijek istu pjesmu.
Moja djeca umiru u meni svaki dan,
Mučena, silovana i bačena pored puta,
A ja ne mogu ništa da učinim da im olakšam.
Poslano:
03. 03. 2013 ob 20:06
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 20:07
Edin,
ker sem petnajst let delala v zdravstvu,
ti lahko povem, da je ta pesem kot neka meni znana zgodba,
a že samo ena takšna usoda je kakšen krat preveč ...
KIA
HVALA Klavdija To je vrlo važan posao što si radila. Ja to ne bih mogao raditi.
Pozdrav
Poslano:
03. 03. 2013 ob 20:52
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 20:53
Edin,
ni enostavno, nikdar ni ...
Res je, da z leti dobiš trdo kožo, kot temu rečemo,
ampak pod kožo vse ostane, včasih kot vonj,
včasih kot preblisk doživetega ob pesmi kot je tvoja ...
Skratka, da ne dolgovezim, dobro pa je, da nikdar ne moreš postati otopel,
kar te ne ubije - te jača :)))))
LP,
KIA
Pesem lahko beremo dobesedno, kot zgodbo starega pesnika ali kot preneseno zgodbo mladega pesnika, ki namerno ves čas piše isto pesem, v bistvu se sooča s tem, kar se dogaja z njegovimi stvaritvami (lahko so celo zelo raznolike). Krog se sklene in pesmi / otroci, ki jim življenja ne moreš prihraniti, ne morejo povzročiti smrti / odreštive za svojega očeta. Skratka, pesem omogoča številne interpretacije, odpira osebne spomine, je mini študija kulturnih in socialnih razmer, nikakor ne gre mimo bralca. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Edin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!