razbila sem vse kozarce
nihče ne sme piti iz njih
ali peti pesmi z njihovega roba
porinila sem mize
s cvetličnimi prti
daleč naprej
do zadnjega krožnika
da so zatrepetali slinčki
s katerimi so tete brisale
paniko okoli ust
meso se je pod mojim pogledom
sleklo in razgalilo
mehke kosti
ukazala sem vratom
naj ostanejo zaprta
in molče so pogoltnila
kljuke tistega prostora
natakarjem so zrasla kolesa
iz službenih čevljev
v želji priti čimprej
do mene
a jaz hočem le
besedo
Poslano:
03. 03. 2013 ob 16:35
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 16:51
Konec je zelo posrečen :) Fajnž!
Poslano:
03. 03. 2013 ob 17:15
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 19:18
Like it! :)
Poslano:
03. 03. 2013 ob 19:01
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 19:18
pesem s klicajem!
Poslano:
03. 03. 2013 ob 22:55
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 22:55
Prašeg, majamiloševič, ruj in lizika - hvala za spodbuden komentar!
Lp,
deborah.
Poslano:
04. 03. 2013 ob 12:32
Spremenjeno:
04. 03. 2013 ob 13:15
Kar dolgo pot si si zastavila do hočem jo:). Nič udarila bližnjic. Tudi tako se pride do cilje, čeprav so bližnjice še kako vabljive:).
lp, ajda
Poslano:
04. 03. 2013 ob 12:34
Spremenjeno:
04. 03. 2013 ob 18:02
nč ne razumem, ampak je presnet fajn napisana.
Ajda, saj veš, bližnjice niso vedno najboljša izbira!
Čo, enkraten komentar!
Lp,
deborah.
Poslano:
04. 03. 2013 ob 14:28
Spremenjeno:
04. 03. 2013 ob 18:02
me veseli, hvala , čeprov jaz poezije najbrž splohn ne razuimem.
ravno zato pa rad včasih kaj preberem. :)
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!