Vdih, izdih, vdih, izdih ...

Noč je hladna, jesenski čas pripoveduje.

Z vsakim novim korakom se noč približuje,

še ptičji glas utihne, še veter obupuje.

Sonce izgine, zvezde ponorijo,

kot sveče na tisočih grobovih gorijo.

Ena za mamo, ki je odšla,

ena za mojega ljubega fanta, ki tam je doma.

Tista največja, ki na nebu gori,

tista še v meni upanje budi.

Zame že zdavnaj sonce zašlo,

in pustilo me samo na zemlji, hudo mi je, hudo ...

Me mamica kliče, naj pridem gor k njej,

me oče tolaži in stisne v objem.

Le nekaj me vleče, da sem še tu,

samo misel, ki nate žari.

Mi daješ toplino, mi daješ ti vse,

v srcu milino in pravi nasmeh.

Mi praviš: "Ostani zdaj tukaj z menoj,

ker ti si le moja in jaz sem le tvoj."

SVOBODNA KOT PTICA