Nekaj je na robu diha,
v pretakajočem utripu, lebdeči meglici
na prelomu zavoja reke.
Nekaj v tihih nočeh
obviselih na mostovih
zročih v pretakanje.
V opoju bitij na pročeljih
iztekajočega procesa
migljajočega na gladini
bežečega v mračne sence gladine
in skozi zoro v noč.
Pluje
in izginja.
Svetloba.
Evelyn, jaz bi vzela samo I. in morda dve ali tri vrstice II. (pljuje, izginja svetloba npr.) Ostalo bi pa pospravila za kakšno drugo pesem, morda kot idejo. Ne vem, meni se zdi to pod I. dovolj zgovorno in povedano, da bralca pritegne. Morda samo jaz tako vidim, kaj vem.
Upam, da ne bo zamere. Če pa bo, je pa tudi odmera, ane?:).
lp, ajda
Morda. Če je vrinjeno človeško, ni tistega vmes. Čeprav je človek vse vmes. Vmes, še bolj izgubljen.
Bo za seme, za drugič, če drugič pride, če ne ostane skrito vmes, za dvoje kontrastov.
Nah, zamer ni, kdo pa je že prerasel opetnik svojega čevlja. :)
lpt,
hvala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelyn
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!