Nikjer je ni, a je povsod,

tako lepa in kdaj tako boli.

Ko pade noč ji raste moč.

Je tisto kar boli, ko izginja?

Je tisto, kar razum megli?

Včasih bi se ji najraje skrila,

a ne bi pustila ji umreti,

tako prisrčno zaščemi,

da ji vedno znova odpiram duri.

Po tanki niti z mano hodi,

čez oceane, po jezeru med labodi,

prek skalnatih brežin me spušča

in že stopava po travnati preprogi.

Svečko prižigava na grobu,

piševa pravljico za vnuke,

izbirava v trgovini si klobuke.

In, če včasih spremlja me občutek,

da ji klecajo kolena,

oprtam jo in

štuporamo

zdrsneva v neznano.

gantarivana