Očke majhne, nagajive

lepše od neba jasnine,

gledajo me in ljubeče

k meni stiska nosek

ter šepeče:

ti, ti, mami, mami, babi, babi...

-          nagajivo se smeji.

Potegne me za roko – vstanem,

potlej pelje me prek sobe – do omare,

ker si nekaj sladkega želi!

Dražim jo in ji uidem

pa se vrne pome kakor majhen škrat

prime me za roko in odpelje

tja nazaj do vrat.

Tam za vrati je dežela sladkarij,

piškotov in bonbonov.

Ve da tam je, a do njih mi nagajivka

sama še ne zmore.

(potlej kak piškot zato dobi,

da se mi prešerno zasmeji)

(27.7.2004)

Tomaž Jevšenak