Vračam se v muzej,
kjer živijo tvoja usta
v obliki srca,
z atriji in ventrikli,
sobanami ljubezni,
vračam se h kipu,
nekdo je tisoč let pred tabo
predvidel tvoj obstoj,
izklesana belina,
skoraj se je lahko dotaknem,
stojim in gledam,
spomini plešejo kólo,
zajamejo telo,
pomežiknem:
v kamnita usta se vrača kri,
njihov skrit vsevedni nasmeh ...
Potopila bi se,
pa me zmotijo koraki
obiskovalcev, turistov,
mimo hodijo,
oplazijo te z očmi brez pogleda,
s svojo mašinerijo odmaširajo
dalje, v novo sobo,
kamor iz neznanega razloga
ne morem.
Poslano:
03. 03. 2013 ob 16:30
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 21:11
Zelo dobra. Moj muzej je še hujši, ker tudi če vstopim v novo sobo, mi sledi in kmalu se spet znajdem v njem ;)
Poslano:
03. 03. 2013 ob 21:11
Spremenjeno:
03. 03. 2013 ob 21:18
Prašeg, včasih se splača vztrajati. Čas dela svoje.
Sicer sem pa vesela tvojega komentarja, ker cenim tvoje delo zaradi jedrnatosti, ki je večina nas ostalih tukaj nima ali pa jo šele pridobiva. Svoje ideje zasipamo s plazom besed, ker je izredno težko ustvariti predstavo v bralcu - z zgolj parimi verzi.
Kakor koli ... Pozdravček, Beatrice
urednica
Poslano:
03. 03. 2013 ob 21:18
Spremenjeno:
06. 03. 2013 ob 00:23
Izzveni brezčasno, ta ujetost v materijo, ki jo po nepreglednih časovnih razdaljah lahko obudi ljubezen, ki je običajno slepa za vse druge sobe, po katerih se sprehajajo obiskovalci, mimohodci. In malce tudi mistično:
Nekdo je tisoč let pred tabo
predvidel tvoj obstoj.
Všeč mi je to poigravanje z materijo / časom / prostorom in način, kako si to ubesedila. Čestitke,
Ana
Všečna, moje čestitke :)
Lp, Lea
se najdem v njej ... lepa ... lp
Urednica, zahvaljujem se za odziv in črtico,
tudi vama Lea in Lizika za komentarje.
Lep pozdrav, Beatrice
Morda je pa bolje ostati v sobi, ki je lahko večpomenska in se ne spogledovati z nečim, kar si vabi, a z vstopom vanjo, na kakršen koli način, bi morda na čevljih prinesli oz. zanesli nekaj prahu, morda patine. Ja, obstaja tudi skušnjava, vendar je tisti če, kaj pa če je v tem novem že vse sivo? No, malo po moje:).
lp, ajda
Poslano:
04. 03. 2013 ob 19:05
Spremenjeno:
05. 03. 2013 ob 20:41
Moja pesem odgovarja tvoji nekako tako:
v novo sobo ne morem,
v staro ne smem.
v obeh je preveč postanega,
skozi obe hodijo ljudje,
ne da bi sploh gledali,
ne da bi sploh videli.
ljudje hodijo
počasi, hitro, brezskrbno, zamišljeno,
zaljubljeno, sanjavo, jezno,
šepavo, poskočno
in še kako.
vsi hodijo mimo,
jaz pa bi rada stopila v.
morda zato ne morem,
morda zato ne smem.
če stopim, obstanem?
mi zdrsne?
če stopim, grem?
grem mimo?
smem.
:)
Ajda, zanimiv komentar, morda pa malo prahu (patine) tako ali tako vedno ostane?
Urednica,
dobro povedano:
/ vsi hodijo mimo,
jaz pa bi rada stopila v./
iz tega sklepam (in tudi pravijo tako), da moramo kdaj početi tudi stvari, ki jih nimamo radi. Joooj.
Pozdravček obema, Beatrice
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!