Kot zgodnji vlak v temo odhajaš. Izginjaš! 

Še zadnji tvoj pogled je mil in nežen, 

poljub poslednje prvi mimobežen, 

iz vedno dva se v eno nič spreminjaš.

Čez pade senca; iščem streznitev,

in vse je kakor v stari pradavnini. 

Odhod, ropot, nasmeh v mesečini, 

je smrt, ločitev, večna mi rešitev. 

Po vročih tirih bosa zadnjič hodim, 

počasi proti koncu s tabo blodim;

in stopam skozi črno v večno belo. 

Čez srce slišim glasno mi zvonjenje, 

in sivi dim gasi tedaj življenje, 

boleče jeklo tebi zadnjič kujem. 

Anthos