
Tiha in mirna noč
se v jutro je previsila
in s Soncem obsijala
moj žalosten obraz.
Zazrt skozi okno megle
sem obstal na mestu
in njene zvezde v svojih očeh
iskal, ker bila mi je vse
vse kar imelo je življenje moje.
Njene zvezde v tihi noči
so ugasnile in padlo
je moje jokajoče srce
v morje solz in žalosti,
ki jim konca ni.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Pomladni cvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!