v izseku časa
nekje v globeli jeter
rastejo grmi polni trnja
na njih svinčene ptice
kljuvajo druga drugo
neslišno
zgrbim se
vsako jutro
ko ne slišim petja
in me je strah poti
kjer ni odmeva
v drugem času
poiščem kraj za pobeg
zeleno ledino
nekje v bližini srca
tam košutine oči
sejejo cvetje
in smem
dihati
Poslano:
01. 03. 2013 ob 08:36
Spremenjeno:
01. 03. 2013 ob 10:37
Izjemna. Kako bo zadihala košuta, ko bo vzbrstela pomlad!
Lp A
Metaforična pesem, ki z izbiro besed svinčeno obteži bralčevo potovanje skoznjo in ga k polnemu vdihu spodbudi šele s prividom košute. Čestitke,
Ana
Hvala, Andrejka in Ana!
Hvala tudi vsem ostalim za ocene in izbor.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!