Jutranja impresija
Izza kamnite ograje, ki z ramo ob rami
s pešpotjo, neumorno teče proti horizontu,
nek moški v rdeči bundi odpira vrata
kombija in seda vanj.
Na strehi bloka leno poležava sneg.
Ob svaljkastih nitkah dima, ki ga nebo srka vase,
se ogrevajo in lišpajo premraženi golobi.
Neka ženska silhueta odpre okno
in naloži nanj tono posteljnine,
ki nemirno trza v sunkih vetra.
Izgleda, da je stanovanju zdrknil bolan,
aftast jezik iz ust in zdaj v mukah utripa.
Samo to še manjka, da se mu pocedi
curek sline na nadstrešek vhodnih vrat,
kjer iz ploskega snega bolšči
oddavna pozabljena žoga,
kot veliko oko krastače ali krokodila.
Še malo,
še malo
pa bo zamežikala v sonce
in v svež ptičji ščebet.
Čakam na to - nakar vse izgine, kot podgana v odplaki.
Na balkonu zadiši po kavi
Zanimiva, ko so zjutraj vse stvari tako ekstremno žive in oblične, ko imajo neskončno več moči kot prebujajoči se p.s. Opisano s sladokusnim jezikom, da na koncu tista kava izpod rjuh in snežnih zidov prav zamika ... Čestitke,
Ana
Hvala, Ana - za komentar in črto pod pesmijo 
super je ... lp
Ta pa mi je pisana na kožo , Tomaž. Čestitam.
Lp
A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 27. 02. 2013 ob 09:19
- Prebrano 1077 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 677.22