Prekinem.

Ne pišem.

Le droben vdih

vzamem z neba.

Naredim si odmor,

ne pišem črk

in nimam več besed,

samo tišino,

mrtvo brezosebno,

kot kamen

ki strmi brez diha,

brez spomina

in brez vida.

V odmoru

si nadenem črna očala,

da prekrijejo sonce,

ki je le navidezna utvara.

Spreminjam se v kamen,

zmeraj bolj sem mu podobna,

ime neznano

in teža komaj za spoznanje,

nisem gora.

Ne potrebuješ klinov,

samo prestopiš me,

z drobnim korakom.

Med pauzo

si obrišem rano,

da se ne vidi kri,

da ne veš da krvavim.

IŽ-lev