Izgubljene misli
Zavij me v mehkobo sivine,
odeni me v modri žamet in oživi moje sanje
stkane iz rose na pajčevinah,
ki se zibljejo v megli in oblivajo
moje izgubljene misli,
potujoče v tihi beli puščavi,
spreminjajoče se v hladno steno,
ki me varuje pred svetlobo dneva.
Iztrgaj moje drobne prste,
ki ujeti v koprenah hladnih besed,
otopeli ne čutijo mraza.
Odkleni moje srce, utesnjeno za zapahi
tihega jekla, trdnega v svoji neupogljivosti
in izpusti moje krike s pomladnim vetričem,
ki odnaša moj razum s cvetovi jablan.
Vzemi moje telo in ga položi na travnik,
da bom lahko gledala kako okoli mene
rastejo prvi zvončki,
ko me toplota obliva in tali moje okove
in spušča moje misli nekam daleč...Daleč.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zarja Sanj
- 24. 02. 2013 ob 16:10
- Prebrano 607 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 150.5
- Število ocen: 5
