
skačem z oken
najprej z verande
potem iz pritličja
iz prvega nadstropja
iz drugega nadstropja
zlomim si nogo
a še naprej skačem
zlomim si rebra
a še naprej skačem
zlomim si hrbtenico
prosim da me nesejo na streho
skočim
in umrem
moji otroci bodo skakali
njihovi otroci bodo skakali
njihovi vnuki bodo skakali
dokler ne bodo
enemu od njih
pognala krila
Meni je pa zabavna. Upanje umre zadnje. :)) P.
To bo pa še trajalo. Raje si kupite jetpack ;)
Hihi, mislim, da bo res dolga tale evolucijska pot ali let. Mogoče bi poskušali s tal navzgor? Sicer tako nanese lepo število krastavih (rodovnih) kolen, ampak mogoče ... :) Lp, Jupi
meni je tudi zabavna, s tega zornega kota, da nekaterim v resnici uspe poleteti še za časa svojega življenja:)) Nauk-samo vztrajati?:))lp,S
Itak je skakanje in lomljenje, celo umiranje samo metafora - ampak to vendar veste. Hvala za ocene in izbor.
LP, mcv
Vemo - malo heca ne škodi ;)
Itak, dobro razvidno - brez skrbi
lp
Ena od stvari, ki sem jih želela povedati: človek ne more iz svoje kože ali genetika igra precejšnjo vlogo. Pa tudi vzgoja.
LP, mcv
Ampak optimizem je tisti, ki vleče navzgor. Všeč mi je, res.
Hvala, Evelina. Ja, obupati ne smemo.
LP, mcv
Tudi meni je všeč:)
Rada imam tvoje pesmi, ker se lotevaš različnih tem.:)
Lp, Lea
Hvala, Lea. Res, vse sorte mi pride na misel.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!