Zvečer,

ko vsi odgovori zaspijo,

poišče moje naročje,

kjer je že zdavnaj naročena

toplina zanj.

Z zaprtimi očmi vpraša

po otroku, ki sem ga živela

nekoč, en tako velik nekoč.

Kako je bilo,

ko sem tekla

bosa in bela in z lasmi do tal?

Kako je bilo pasti tam,

sredi ceste,

ob pogledih vseh malih

in velikih in največjih

in dreves ob poti?

Ali so obstali vsi oblaki?

In ljudje, ali so še dihali

tako kot vedno?

Pa še to,

kdo je kaznoval dan,

ki me je spotaknil?

Sprašuje

in me vleče za

najsvetlejši koder,

da me zabolijo moja mlada leta

sredi prahu in tako odkrita.

Leta tekanja in padcev,

ustnic sredi zob

in kamna, na katerem je ostalo

moje koleno.

Da zadišijo vsa kosila,

ki so jih ulice jedle z nami,

ena za mamico,

ena za očija.

Da zadrhtijo ure dvigovanja

na prste in še višje,

do najbolj sveže zvezde,

čisto do njega,

ki se mi smeje

z mojimi koleni.

Vesna Šare