Pozdravljen, novacki,

na pesem.si, tudi v imenu uredništva.

Vidim, da obožuješ rimanke. Samo po sebi seveda s tem ni nič narobe. Najbrž je celo zelo priročno, kadar skandiraš, repaš, kjer je kopičenje rim na isti zlog dobrodošlo in zanimivo.  A vse drugače je, če pesem ostane brez glasu - ko nam, bralcem,  govorijo lahko le črke,  se nam le navznoter pokaže njihova melodija / zven / pomen. Pri takem branju se mi zdi pomen najpomembnejši. In takrat si želimo, da bi izvedeli nekaj novega, nekaj, česar še nismo v taki obliki in na tak način še srečali ali podobno prebrali že prej. In v tej pesmi se mi zdijo zanimivi tile verzi:

ostal sem brez besed

kot da lebdim nad vodo gledam na svet

počutim se kot bi bil ujet v požar

bojim se živet

Še en nasvet, ki ga dajemo vsi mentorji: poskusi ujeti naravni vrstni red besed, kot se pojavljajo v govoru in ne obračaj besed tako, da se bodo na koncu pojavile besede (npr. glagoli, kar je še posebej nenaravno za slovenščino) samo zaradi rime s končno besedo naslednjega verza.

Priporočam ti tudi nekaj avtorjev tu na portalu, ki pišejo (tudi) v rimah, in so v tem pravi carji / carice:

Dani Bedrač, Lidija Brezavšček, Aleksandra Kocmut,  Platanas, Tomaž Mahkovic, Modricvet, Brezinbor in še mnogi drugi, morda še kdo priskoči na pomoč.

Vse dobro, veliko navdiha in ko se pesem izpiše, jo malce pusti odležati (da se ustvari distanca) in jo čez čas preberi z očmi (kritičnega) bralca. Veliko reči ti bo pesem povedala sama.

Lp, Ana