Ukradla si mi spomin,
ukradla mamo, očeta,
moj denar...
Iztrgala si nekaj iz mene.
Zagotovo je bila to duša...
Prestrašena sem,
izgubljena
vseeno pa
pričakujem jutrišnji dan.
Včasih, nenadoma
zavem se svojih dejanj
a kmalu omagam
in zopet odtavam.
Kot lutka blodim
priznam,
zadeta sem od zdravil ki jih jem.
Z neizrazitim pogledom
zmorem vsakogar uplašiti
z nerazumljivimi besedami
svojo dušo utopiti
a čez čas
neskončno ljubiti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!