Colore baio
Sklanjala sem se na obronku gozda,
nabirala dračje in smukala jagode,
roke so mi zahajale v pajčevine,
ki jih je naredila noč.
Vrtela in ovijala sem boke
v pasove lepljivih meglic,
ko sem te zagledala.
Saj bi se ustrašila tvojih žarečih oči,
pa sem preveč osupnila.
V roki si držal gorečo baklo.
Gorečo baklo sredi belega dne?
Z ognjem si pomignil,
naj ti sledim v jamo gladkih sten.
Pokazal si mi,
kaj delaš z mokro
in kaj s suho glino.
Rekla sem:
Ja, to so bivoli, bizoni, koze, kozorogi.
Rekel si:
To je barva divjih konj.
Na stenah,
ki so lebdele nad nama,
sva puščala odtise igrivih rok.
Nenadoma si moj gib
zajel v svojo dlan
in mi tudi obraz, vrat, prsi
natrl z barvo divjih konj.
Ne, nisem vedela,
da se na žensko kožo
tako živo izriše
célo človeško telo.
Preden sva se zagledala
na obronku žarečih oči,
sem čutila,
samoumevno mi je bilo,
da se gibalo telesa
dviga iz globin rodu
in se mi kot roka vliva pod kožo rok.
Tvoj ogenj pa je vame prišel od zunaj
in nenadoma me je obšla želja,
da bi moje roke
sledile samo še tvojim gibom.
Kamor bi šlo tvoje telo,
bi šlo še moje.
Nisem imela besede,
s katero bi povedala svojim,
kdo si. Rekla sem:
Tisti, ki pride od zunaj.
Stari so rekli:
Ni naš. Tujec naj bo.
Praviš, da nam bo tvoj rod prizanesel.
Da odhajate naprej,
ker je tu preplitka prst,
da bi namesto vetra
vanjo sami nosili semena.
Odhajate naprej,
ker tu ni veliko »divjih živali«,
ki bi jih pozimi zapirali v kolibe,
da bi vas grele in hranile s svojimi telesi.
Praviš, da odhajaš.
O, Tujec,
ostajaš v meni.
Poslano:
14. 02. 2013 ob 08:06
Spremenjeno:
14. 02. 2013 ob 13:35
Lepše pesmi pa še ne!
jaz sem kar iz vode postal
Jupiter, za to pa moram reči hvala
lovilec sanj ... prav res - tisti, ki se ga vidi tudi podnevi, le ponoči se spremeni v "vrata" . kako lepa peresa in obročke ima, v sredini je koščica oblikovana v obroček, ki drži vse ... Nobena žival, ne drevo, ne koreninica, ne rožica ni trpela za izdelavo ... vse je našlo svoje mesto potem ko je samo odpadlo in samevalo ... sklenjeno je novo življenje, ki je že od vedno tu ...
kako jasne barve peres lahno skozi zrak drsijo, nihče nobenega noče poškodovati, vsi se pazijo in gledajo, da bi meje njihovih teles in meje drugih teles srečala bližina, ugoden dotik ... ne pa občutek telesne oddaljenosti do neskončnosti in nazaj ... ker telesa - ne glede kako skupaj blizo so, še vedno so nepredstavljivo narazen. telesa sa pač ne morejo premešati, pretapljati eno v drugem, v skupnem ...
pesem, ki mi ponuja čudovit dan
:) lp J
Poslano:
14. 02. 2013 ob 09:19
Spremenjeno:
14. 02. 2013 ob 13:35
Čudovita pesem Jupiter!
Greh bi bil, če ti ne bi napisala.
Se pridružujem ruju.
Lp, hope
Poslano:
14. 02. 2013 ob 10:41
Spremenjeno:
14. 02. 2013 ob 13:57
Uf, Jupiter! Močna!
Lp, P. :)
Poslano:
14. 02. 2013 ob 11:41
Spremenjeno:
14. 02. 2013 ob 13:35
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
14. 02. 2013 ob 15:27
Spremenjeno:
14. 02. 2013 ob 15:49
Jure, hvala ti za nadaljevanje notranjega dialoga med bližinami in daljavami v zaznavanju ...
Black Hope, Mucamaca33, Prašeg, hvala.
bp, baio na kvadrat. Zahvaljujem se ti za glasbeni vložek, vedno dobro zadeneš. V računalniku bom odslej poleg harmonik in klavirjev imela še konje, tudi ritem sekcija mora dobiti svoje zastopstvo. Vidim, da se živalce skopljejo na suho vse ... ah, malo se mi je zafecljal jezik baio baio. Torej še dobro, da uspe vsem živalcam skopati se na suho ... Besedilo pa tudi ni od muh.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
- 14. 02. 2013 ob 06:30
- Prebrano 1278 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 492.45
- Število ocen: 14