samo včasih
sanjam
da me sanjaš
svetloba od zunaj
ločuje od teme
moje golo telo
prsti spletajo ovijalke
in ljubeče odevajo
otrplo lubje dreves
in vidiš
z drobnimi rameni
se potapljam
v milino šepeta
tisočerih listov
da name prelivajo mesečino
in vonj po samoti
nisi ptica pomisliš
ne ženska
povem ti
hrepenenje sem
ki se – priprtih oči
in razširjenih rok –
ziba na veji
pod mano ves svet
jaz pa na nebu
prijateljujem s prijaznimi bitji
ki znajo leteti
tvoji so gozdovi
daljave in črta
ki svet deli
na zemljo in nebo
vidim te
bleščeče oči zveri
so samo včasih
v nočeh božajoče lune
tople in vlažne
takrat se najdeva
oba kakor veter
neslišna in divja
z istim urokom zakleta
Poslano:
13. 02. 2013 ob 21:53
Spremenjeno:
15. 02. 2013 ob 17:16
Res je lepa tale :)
Hvala, prašeg. Lepo, da mi poveš. ;-) Lp, P.
Poslano:
14. 02. 2013 ob 02:07
Spremenjeno:
14. 02. 2013 ob 07:10
naj rečem tako
pesem močno stoji na svojih nogah. pove veliko
marsičesa, in to jasno. meni je všeč zavzetost, ki
ni le stvar poetičnega navdiha. za tako pesem je
potrebno več.
lp
Poslano:
14. 02. 2013 ob 10:47
Spremenjeno:
14. 02. 2013 ob 10:53
Hvala, Jure, za tvoje besede. Ta pesem je nastala iz preveč, ki je občasno navdihujoče, večinoma pa precej meče iz ravnotežja (moj) mir, ki le redko stoji na svojih nogah.
Ti želim en strašno lep dan! Lp, P. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 13. 02. 2013 ob 21:23
- Prebrano 903 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 308.9
- Število ocen: 10