Na moje trepalnice si položil kristalčke,
katere sva s poslinjenimi prsti pobirala s tal,
ko sva se razbila v ogledalu.
(Režalo se nama je s kislim nasmehom klovna,
ki je klavrno zaključil svojo kariero v naslednji
predstavi).
Počutila sem se kot iztrošena baterija v svetilki,
čeprav si mi zatrjeval, da žarčim kot kresnička,
ko si njeno mehko telesce položil na mojo dlan.
Ranil si blazinice prstov, ko si hitel pobirati
drobce in jih polagal na moje trepalnice.
Utripnila sem enkrat, dvakrat, drobci so se zarezali v
anemične sanje in moje kričanje je preglasilo tvoje.
Plazim se med raztreščeninami.
Kolikokrat se poskušamo sestaviti, pa smo razočarani, takrat je vsak drobec zlohoten...Lepa pesem, Ajda, zmoti me le zadnja vrstica. Se ti ne zdi odveč?
Lp A
Pesem je "zgrajena" do konca (s koncem). Meni se zdi zelo močna, kot pejsaž ...
na koncu je treba vzeti barve, če želiš da slika ni le okvir, čopič; da ne ostanejo raztreščene ...
lp
Pozdrav, Andrejka. Prvotna verzija, ki je ždela v "bunkerju" te zadnje vrstice ni imela, sem pa vedela, da moram še nekaj dodati, da bo zaključeno kot celota. Tako da, ne vem, če bi bilo dovolj brez te zadnje vrstice. Morda bi se moralo roditi kaj drugega, a trenutno ni rojenega:). Sicer pa, hvala za komentar, Andrejka.
Jure, če te prav razumem, je konec potreben, da ga pesmi ne smem ukrasti. Hvala seveda tudi za napisane besede.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ajda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!