Branje sanj: zadnja zmrzal
Prvi in dolgo tudi edini prizor, ki me uspava kot strah, ki bi se rad skril globoko vame, pa vendar skozi srbečo kožo seva navzven, je, kako se približujejo z uplenom. Trudni so. Več nosačev komaj rine v gozdni breg med kraškimi skalinami z dolgim, debelim kolom, ki se v sredini upogiba pod težo trupa.
Za znojnimi sledmi tršatih mož hodi ves moj rod. Že ves dan, več dni. Ko jih zaznam, zagledam, zavoham njihovo izmučenost, me zmrazi. Do kosti, ki se znajo same celiti, do globin, od koder naj bi črpala gibalno moč. Obe roki položim na trebuh. Čez popek, ki se izvija iz napenjajoče se ruše.
S kolom bodo namerili v sredino mojega popka. Izrezali mi ga bodo, mene pa prepustili življenju, ker moramo preživeti. Podali mi bodo iglo iz kosti in žimnato nit. V tihem neprebojnem krogu me bodo obdajali, dokler si ne zašijem krivde. Kako človeški postaja red mojega rodu. Veš, morala bi paziti ogenj, pa nisem. Bila sem v gozdu. Ognjišče je zamrlo, jaz sem zamrznila.
To je prvi in dolgo tudi edini prizor, ki ga čutim kot strah, ki bi se rad zaril globoko vame. Mogoče bi s svojo ledenečo opno rad zaščitil otroka v meni, ga zavil v neprebojno placento iz gostih, finih frekvenc strahu. Vsaj strahu, če ni poguma. Če ga ni več v meni. Njega, ki giba telo.
To je prvi in dolgo tudi edini prizor, ki se omamno obrega ob mojo zavest in mi po tisočletjih kot mladičev puh prerašča čelo. Moje misli so s tenkimi nitmi pripete na krošnje pradavnine. Nežno, mehko, rahlo zatezajoče: Zbudi se, zbudi se. Vstani. Ogrej si mišice. Teci.
Poslano:
11. 02. 2013 ob 20:26
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 21:31
zakaj stečeš :)
ker krivda nikoli ne bo zašila popka ... jaz tečem kar z Jupiter ... a greš z nama, Jure? :) (tri je že skoraj štafeta)
Poslano:
11. 02. 2013 ob 21:36
Spremenjeno:
11. 02. 2013 ob 21:42
Če že vabiš,
ampak
mirno se lahko obe postavita za mene - meni se ne da teči
poleg tega ne vem pred čim zares :)
... komaj smo odložili upognjeno palico v sredini.
tudi nam je enkrat ena ušla živa dol .pa smo preživeli - poglej nas.
kje se bi pa ustavili? Zakaj? Saj se ne gre ...
Sedita
nismo hudi
ogenj nas ogreje
naložimo! :)
ena od boljših izjav ki jih znajo otroci še svobodno deliti z nami se lahko začne takole:
In potem ko sem bila mrtva ...
Poslano:
11. 02. 2013 ob 21:58
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 17:32
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
11. 02. 2013 ob 22:36
Spremenjeno:
11. 02. 2013 ob 23:11
Hoj, Jure in Lucija. A sem kaj zamudila? Sem glih tekla. Po stopnicah gor. Eni tako definirajo tek, bolj prazgodovinsko: tek ni nikoli samo tek. Je a) oddaljevanje od nečesa (beg) ali b) približevanje nečemu (lov). Mogoče je včasih eno in drugo, sploh če si na stadionu ali okrog sveta. Tretja možnost, prazni tek, pa menda ni prazgodovinska disciplina, zato moram o njej še malo razmisliti. Zdaj pa tečem tja, kamor gre še cesar peš. Lp, J!
Poslano:
12. 02. 2013 ob 08:32
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 08:39
: tek ni nikoli samo tek.
Je a) oddaljevanje od nečesa (beg)
ali b) približevanje nečemu (lov).
stati na mestu je potem: biti lovec, ki beži pred sabo ?
ali kar preprosto: že plen ?
je ogenj tisti ki lovi in beži iz mesta ... polno zanimivih ekliptik - med tekom je težko razpravljati, že pri hoji; če je malo bolj resna ... pogovarjanje ovira dihanje, pot ...
lp
Poslano:
12. 02. 2013 ob 09:14
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 09:27
Ja, lahko tako razmišljaš. Ampak tudi zadrževanje na mestu ali piki zdrži vsaj dve razlagi. Ta, ki jo omenjaš, utegne imeti precej mučne nasledke (ne ravno naslednike). Si jo že samo dobro opisal.
Druga, diametralno nasprotna "pozicija", zdrži na mestu brez posledic: menda ko dosežeš duševni mir in se ne obremenjuješ s tem, ali bi si pripopal tako ali drugačno ime, kot sta "lovec" ali "plen". Takrat namesto tebe skače naokrog verjetno ogenj, ki ga omenjaš. Ogenj, ogenj. Bo treba napisati še kakšno o ognju, da ne bosta povsod sam sneg in led. Na Obali vam je vendar en kanc topleje živet. Lp, J!
Tako se zapiše pesem, ki za sabo nosi vso zgodbo. In zgodba je iztrgana iz prvinskega človeka. Ker človek pač je takšen, kot je. Njegov rod je takšen, kot je. Pesem, zgodba, človek, rod in prizori, ki jih sestavljajo vedno znova v lirskem subjektu, ga pravzaprav plašijo. Morda, ker se zaveda, da se ne bo nikoli mogel odpovedati človeškosti in prvinskosti. Morda, ker se še vedno čuti odgovornega za greh, ki ga toliko časa nosi v sebi njegov rod. Pesem, ki z vsakim branjem kaj prida, odstre kakšen nov kotiček človeškega. Čestitke za pesem, ki ji niti lirski subjekt ne more uteči, kaj šele bralec ...
Lucija
Poslano:
12. 02. 2013 ob 19:12
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 21:31
Lucija, hvala za doživeto interpretacijo, tudi za "zgodbo, iztrgano iz prvinskega človeka". En tak občutek se čuti, ja. Lp, J!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
- 11. 02. 2013 ob 19:19
- Prebrano 1159 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 452.85
- Število ocen: 11