... in potem, po vsem naprezanju skozi garaško življenje,
si sezidaš hišo, a se zdi, da si jo zidal bolj za svoj avto
kot zase, kajti avto elegantno zapelješ po ravnem v zanj
namenjeno in ravno prav ogreto dvorano, sam pa se ves
betežen in zgaran od skrbi za varnost imetja, krevsljaje
vzpenjaš v osamljeno, navlake polno, slabo greto stanovanje,
kajti varčuješ, zaradi hiše in avta, katerih vzdrževanje stane.

Vsak dan se vzpenjaš in sestopaš. Sestopaš in se vzpenjaš
težkih misli, pokrčenega želodca, sklonjene glave, upadlih
oči, ki ne vidijo neba, le tla pod katera se boš na koncu preselil,
povsem sam, brez avta in hiše, vsem nepomemben in dosti,
dosti bolj pogrešljiv, kot sta tebi pogrešljiva avto in njegova hiša.
 

Tomaž Mahkovic