Pihljaš proti meni, vetrovna sapa, ti,
si tista, kateri nisem pustil posegati
v prstno-čuteče blazinice svojega telesa.

Čutim, da mojega prijateljstva s tabo,
ne boš nikoli, nikoli od sebe odvrnila,
da teh prijetnih atomov, ne boš nikoli stran odbila,
čeprav se včasih pred mano zapiraš kot zavesa.

Sedaj ko pa nisi več osamelo dekle,
ko se nič več ne zanimam za druge že ovenele,
ki me v življenju nikoli za dolgo ne bi imele,
mi začenja zaradi tebe delovati močan magionet,
ko sem v ognjeviti privlaki ujet.
Ko pa se odprla bo šibka točka vedenja,
bom od tvojih navzočnosti postal zadet.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim