Obraz kot mrtva zemlja.

Lasje rdeči kot kri.

Roke kot v vetru razbičane veje.

Veter ga je prinašal, ko je menjal smer.

Sonce ga je rodilo, ko se vzpelo je na prste.

Pronical je iz človeških teles,

iz napol kopne sončne rebri,

iz komaj rojenih cvetic,

iz britofa in njegove notranjščine.

Iz bede in bogastva, trpljenja in veselja.

Sence umrlih dedov, človeška laž in samoprevara.

Slabost vesolja, prekletstvo umrlih sužnjev.

Vse v enem samem spačenem obrazu,

v eni duši, ki čaka srečen dan.

Nesrečno srečen spak čaka, da ujel bi …

Čakamo mi, čaka človeštvo, čakamo vsi

v larfah pustnih vse življenje,

da ujeli bi srečo, ki je vedno in povsod

… en velik prdec. 

valentin