Ko med rjavim, vlažnim listjem

pordeči grozd jerebik,

ko z mršavo roko zabije

žebelj poslednji v dlan krvnik,

ko z vlažne, sivkaste sivine

in nad svinčenim gibom rek

pred strogim likom domovine

zazibam se na križ razpet, -

tedajci šir in dalj hoteni

skoz kri predsmrtnih solz zaznam

in vidim: sem po reki k meni

prihaja v čolnu Kristus sam.

V očeh tak up, prav taka glava,

prav take cunje so na njem

in bedno gleda iz rokava

mu dlan prebodena z žebljem.

O Kristus! Rodni kraj je bridek!

Na križu vedno bolj slabim!

Mar sploh lahko tvoj čoln pride

do mojih križanih višin?

Matej Krevs