Vse česar ne zmorem,

niti pogleda v globino,

ki me vleče navzdol

in me jemlje po koščkih.

Tisto kar bi rada

in čakam do večnosti,

da se telo samo premakne,

ker duša je obstala

in ne zmore koraka.

Obupano stojim na mestu

in premikam misli,

ki nočejo dvigniti telesa

in nočejo zbuditi

zaspanih premikov,

da jih pospešijo

in skrajšajo čas,

ki mi je dan,

da ga uporabim

in poljubim nebo,

splavam po reki

v eno smer,

koder me čaka izhod.

Kjer sonce zahaja

kjer je oranžno nebo

in oblaki se svetijo,

za njimi sonce gori,

da me oči bole.

Tam je lažje,

tam sem vse kar nisem,

česar zjutraj ne zmorem

in dan je kot vkopani kip,

ki so ga sezidali skupaj z menoj,

da ne naredim nobene kretnje,

niti obrata z očmi.

Mirujem in sem vse,

česar ne zmorem.

Sama in groba,

brez premika.

IŽ-lev