Gola in bosa hodim
po amfiteatru življenja.
Plujem z vetrom
in njegovimi sanjami,
med listi velikih dreves,
z mislimi razcvetelih cvetov,
za sencami veščinih kril.

Skozi daljavo
v bližino neskončnega,
skozi temno klasje
v spečo goščavo,
skozi kamniti portal dneva
v čas,
svetal kakor dan.

Gola in bosa, skozi daljavo v bližino ..
zamaknjena v svetlobo življenja.

Helena